Suzana Selan Perovšek

Ljudje pogosto na vprašanje, kaj radi počnejo v prostem času, odgovorijo, da berejo. Knjige, revije, internetne vsebine,… Čeprav danes v družbi velja splošno prepričanje, da ljudje, še posebej mlajša generacija Y, preživi veliko časa pasivno, z »možgani na off« pred televizijo in računalnikom, pa je branje v našem okolju še kako razvito in prisotno – mogoče celo bolj kot včasih. Žepnice se prodajajo skoraj že v pekarni, slovenske knjižnice so dobro obiskane, literarni večeri in različna branja pod krošnjami so del vsakdana. Beseda je še vedno živa.

Kaj beremo?

Literaturo si izbiramo glede na interese, še bolj pa po trenutnem navdihu in modi. Prav ste prebrali, tudi pri branju lahko govorimo o modi. Izbiramo naslove, ki jih berejo prijatelji/-ice, o katerih pišejo mediji, ki so na lestvici založb najbolj prodajanih knjig in tako dalje.

Klasike beremo malo manj, saj se le težko odločamo med množico današnjih romanov s skrivnostnimi plemiči in prelestnimi deklicami (moderne pravljice za odrasle), knjigami za samopomoč, navdihujočimi zgodbami novodobnih gladiatorjev športnikov in razvpitih biografij estradnikov.

Mogoče vas bo presenetilo dejstvo, da zvrst literature skoraj da ni pomembna, ključni sta vsebina in način pisanja. Ali se nas dotakne, nas izpolni, nam nekaj da. Vsak med nami ima izkušnjo, ko je knjigo prebral na dah ali pa se je z drugo mučil, prebral nekaj strani, jo spet odložil, začel znova in končno obupal.

Knjig ne maram deliti na dobre in slabe. So le knjige in avtorji, ki nam ležijo in druge, ki nam ne. Ki jih v tem trenutku potrebujemo. Jaz osebno se pogosto pri izbiri prepustim svoji intuiciji. Počakam, da me knjiga pokliče.

Branje knjig je zdravilno.

Bertolt Brecht je dejal, da je knjiga lahko orožje. Lahko je mnogo več. Lahko je sogovornik, partner, prijatelj, svetovalec in celo zdravnik. S pomočjo pesmi, pravljic, zgodb, romanov in dramskih besedil se podajamo ne le v svet znanja, sprostitve ali nevarnih pustolovščin, pač pa vstopamo v globje strukture naše duševnosti ali duše, kakor želite.

Biblioterapija ali zdravljenje z branjem je najbolj enostavna terapevtska metoda. Je poceni, zabavna, vsak posameznik si lahko sam predpiše dozo in način jemanja.

Že v antični Grčiji so knjižnice imenovali » zdravilišča za duše«. Sam pojem biblioterapija se je pojavil v začetku prejšnjega stoletja, uporaba metode pa se je razvila po drugi svetovni vojni, ko so vojakom, ki so se vrnili z bojišč, priporočali branje kot pomoč pri zdravljenju simptomov posttravmatskega stresa. Danes je ta metoda terapevtske intervencije znana predvsem na angleško govorečem področju. V Sloveniji  je literaturo kot del individualne terapije začel že leta 1966 uvajati dr. Janez Rugelj, v svoje terapevtsko delo jo vključuje tudi psiholog dr. Andrej Perko.

Biblioterapijo, še bolj pa bibliosvetovanje oz. bibliopreventivo pa v svojo dejavnost  vpletajo  knjižničarji in slavisti, še posebej na področju dela s šolsko mladino.

Kaj biblioterapija ali zdravljenje s pomočjo knjig/branja sploh je?

Gre za širok pojem. Vključuje branje na kreativen način, raziskovanje sebe in sveta okoli nas, razvijanje empatije in boljši uvid v svojo življenjsko situacijo.

Branje nas lahko v nekaj trenutkih ponese v drugo deželo, petsto let nazaj v preteklost ali na domišljijski otok na Jupitru. Prav tako pa nam lahko osvetli lastno življenjsko zgodbo ali trenutno situacijo skozi doživljanje in čustvovanje literarnih oseb.

Vsako branje ni terapevtsko.

V čem se zdravilno branje razlikuje od običajnega branja? Bralec se mora aktivno vključiti v miselni in emocionalni proces, ki se odvija v knjigi, tako na zavednem kot nezavednem nivoju. Seveda je pomembna namera, da beremo z razumevanjem, da razmišljamo o vsebini in ravnanju literarnih likov, največji del pa se dogaja v sferi nezavednega.

Celoten terapevtski proces razdelimo v 4 faze:

1. Proces identifikacije: Bralec v literarnem delu prepozna sebe, svojega bližnjega ali neko svojo situacijo, kar pri njem izzove čustveno reakcijo in posledično poistovetenje. Ta faza je ključna, da proces lahko steče.
2. Proces projekcije: Vzporedno s procesom identifikacije poteka tudi proces projekcije, kjer svoje bralec svoja ravnanja, občutke in čustva prenese na literarne junake. Ob tem analizira svoje vedenje in vedenje drugih, pri tem išče alternativne načine reševanja problema oz. situacije, na varen način.
3. Katarza: Ob poistovetenju z literarno osebo doživi bralec čustveno razbremenitev in olajšanje ter zmanjšuje pritiske in napetosti, ki jih doživlja skozi svoj vsakdan.
4. Uvid: Preko konflikta v zgodbi in uvida v tuje težave poteka istočasno uvido v naše lastne probleme in življenjske situacije, ki jih sicer nismo sposobni prepoznati. Tu je lahko ključ za rešitev problema.

V splošnem biblioterapijo delimo na bralno in interaktivno. Bralna biblioterapija je bolj razširjena. S to metodo  običajni ljudje sami rešujejo različne osebne probleme, ki so za njih v določenem trenutku aktualni. S pomočjo literature, ki jo sami izberejo ali glede na priporočilo knjižničarja, prijatelja, TOP 100 branih knjig, itn. je bralec v procesu terapije samostojen, terapevt in svetovalec je čtivo samo. Že samo z našo aktivnostjo, t.j. branjem, sprožimo proces.

Interaktivno biblioterapijo pa nadalje razdelimo še na dve podzvrsti glede na populacijo in namen.

Prva od podzvrsti se imenuje klinična biblioterapija. Strokovnjaki (psihiatri, psihologi in psihoterapevti) svojim klientom ali pacientom v procesu zdravljenja priporočajo določene knjige z namenom hitrejšega uvida v svojo bolezen ali motnjo. Običajno je del drugih specifičnih psihoterapij, uporablja se predvsem pri zdravljenju čustvenih motenj, pri psihoterapevtski obravnavi oseb v zaporih in prevzgojnih zavodih in pri zdravljenju odvisnosti. Glavni poudarek te oblike pa je v pogovoru o prebrani literaturi, lahko individualno s terapevtom ali v skupini.

Razvojna biblioterapija pa je namenjena razumevanju samega sebe, svojega socialnega okolja, razvijanju čustvene inteligence, na sploh  osebnostni rasti posameznih skupin ljudi. Izvaja se v skupinah, npr. v šolah, knjižnicah, univerzah za tretje življenjsko obdobje in podobno.

V Sloveniji ta  oblika bralne biblioterapije poteka v okviru t. im. bralnih ali študijskih krožkov, od katerih je najbolj prepoznavna  mreža krožkov pod skupnim imenom Beremo z Manco Košir.

Naslovi in avtorji, ki jih priporočam v branje, o bibliosvetovanju ali bibliopreventivi  v slovenskih šolah, vplivu pravljic na razvoj vašega otroka pa v naslednjih tednih.

Za konec pa pesem enega mojih najljubših pesnikov – Ivan Minatti.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen 
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled – 
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

 

Viri:

Tamara Jelen: Biblioterapija v socialnopedagoškem delu, diplomska naloga, Ljubljana 2013

http://www.psihokomunikacije.com/edukacija/edukacija-iz-biblioterapije