Suzana Selan Perovšek

KO JE KOZAREC NAPOL… Ne, ne, ne bomo govorili o pitju in pijačah, čeprav žgoče sonce in poletne vročine kar kličejo po tem. Tokrat se bom pozabavala s konceptom sreče in že prežvečeno percepcijo nivoja tekočine v kozarcu.

Dojemanje in občutenje sreče ali drugače: kako pozitivna je naša življenjska naravnanost

Vse ankete, ki nas sprašujejo, kaj v življenju si najbolj želimo, bodo pokazale, da sta favoritinji večine zdravje in sreča. Sreča je pojem, ki ga vsi uporabljamo, a težko ga je natančno definirati. Povezujemo jo z življenjsko situacijo, počutjem, učnimi in  delovnimi dosežki  ter kvaliteto naših odnosov s partnerjem, sorodniki in sodelavci.

Mogoče tudi vi kdaj razmišljate, da niste rojeni pod srečno zvezdo. Že mitološka pojmovanja srečo povezujejo z vilo sojenico ali rojenico, ki ob otrokovem rojstvu odloči ali mu bo v življenju namenjena sreča ali nesreča.

Toda znanstvene raziskave kažejo, da je občutek zadovoljstva le polovično odvisen od osebnostnih lastnosti, s katerimi smo prišli v to življenje,  za drugo polovico pa smo odgovorni sami, seveda v povezavi z okoliščinami.

Torej je dovolj že, da želimo biti srečni .

Žal ni tako preprosto, saj se trik skriva v podrobnosti, ki se imenuje UM.

Naš um je neverjeten. Čeprav želimo verjeti, da smo njegovi gospodarji, pa nas lahko osreči in onesreči, pač glede na to, koliko ga znamo uporabljati. Že davnega leta 1667 je Milton v Izgubljenem raju zapisal: »Um je svojevrsten kraj, ki lahko nebesa spremeni v pekel ali pekel v nebesa.«

Mišljenje o sebi, naše predstave o tem, kakšni smo, kako živimo, kakšne izkušnje si zaslužimo in ne nazadnje naše vrednote določajo naše občutenje zadovoljstva s seboj in življenjem, ki ga živimo. Način razmišljanja o sebi in drugih je ključ do sreče in zadovoljstva.

Se prepoznate?

V psihološkem jeziku in tudi vsakdanjih pogovorih veliko govorimo o dobri samopodobi in zdravem egu. Še posebej v šolski situaciji se pogosto vrtijo pogovori v pisarni svetovalne službe o nizki samopodobi učencev z učnimi in vedenjskimi težavami, članki v popularnih revijah so polni nasvetov, kako se spopasti z zbadljivo sodelavko in kako prenesti kritiko na svoj račun.

In ne nazadnje, kaj vam kriči rumeni papagaj na ramenu: »To si zaslužiš, ha, ha!«; »Preneumna si, da bi razumela!« ; »Nikoli ne bo bolje!«; ALI »Krasna si!«; »To ti je pa uspelo, bravo!«.

Od kod so ta prepričanja prišla v naš um?  Tako kot smo se naučili govoriti, izračunati kvadratno enačbo ali skuhati juho, se tudi prepričanja o sebi oblikujejo skozi vzgojo in lastne izkušnje.

Ali so potem za našo srečo v življenju odgovorni starši?

Bogokletna misel. Ali pač ne. Na svet smo prijokali z velikim potencialom. Majhen otrok je radoveden, optimističen, razigran in poln idej. Pod vplivom vzgoje in negativnih izkušenj pa se veliko pozitivnega razmišljanja spremeni v negativnega.

Vsak starš vzgaja svoje potomce, kakor najbolje zna, in z najboljšim namenom. Dejstvo je, da večina ljudi uporablja podobne vzgojne vzorce, kot so jih njegovi starši. Vas že vidim, da odkimavate. Vi pa ja vzgajate otroka popolnoma drugače, kot ste to mogoče pogosto boleče občutili na svoji koži.

Res je, manj je fizičnega kaznovanja in t.i. nadiranja, je pa več bolj subtilnega verbalnega nasilja,  prikrito izraženih pričakovanj in čustvenega izsiljevanja. Se zdaj prepoznate?  Vzorec je isti, spremenjena je le modaliteta.

Prav kritika in pogojena ljubezen v dobi otroštva in mladostništva sta glavna vira občutka nesrečnosti, nezmožnosti delovanja  in pomanjkanja ambicij v šolskem in kasneje v odraslem življenju.

Strah pred zavrnitvijo in strah pred izgubo

Kot starši skušamo nadzorovati otroke tako, da jim dajemo ali odvračamo ljubezen, s tem pa ustvarjamo v otrocih veliko negotovost. Pri otroku se razvije strah pred zavrnitvijo, ki se kaže kot dvom samega v sebe, tesnoba, zaskrbljenost, občutek manjvrednosti ter pomanjkanje motivacije, ki je pogosto povezana s strahom, da ne bodo izpolnili naših pričakovanj . Kasneje se razvijeta tudi strah pred izpostavljenostjo in perfekcionizem.

Na Japonskem je prisotno vzgajanje brez kakršnegakoli verbalnega ali fizičnega nasilja, ampak le z občutkom slabe vesti. Je le slučajno to dežela z veliko samomori?

Veliko ozaveščenih staršev se bo izogibalo grobi in direktni kritiki otrokovega vedenja in njegovih dosežkov. Vendar so pripombe v stilu:« Drugič bo bolje«, »Znaš  več«,« Bolj se moraš potruditi« prav toliko uničujoče kot odkrito neodobravanje.

Tudi permisivna vzgoja, ki otroku ne postavlja jasnih meja, oblikuje nesamostojne, neodgovorne in zelo nesrečne posameznike.

Strah pred neuspehom se pri odraslih izraža kot strah pred izgubo. Bojimo se, da bi izgubili službo, zdravje, denar, varnost in ljubezen nam pomembnih ljudi. Bojimo se spremembe in novih začetkov.

Mnogo šolarjev se že spopada z depresijo, anksioznostjo in napadi panike. Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije postaja depresija drugi najbolj pogosti  vzrok pojavljanja različnih bolezni.

Zdravstvo in z njim povezana farmacevstka industrija iščejo krivca v neravnovesju oz. pomanjkanju hormonov serotonin, noradrenalin in dopamin in jih predpisujejo na recept, prehranski strokovnjaki vam priporočajo uživanje banan, polente in pšeničnih kalčkov, osebni coachi vam bodo v vaš načrt »novega življenja« umestili vsakodnevno gibanje v naravi in barvanje mandal.

Vsi ti ukrepi dajejo določene učinke in začasen občutek sreče in notranjega miru, želimo pa si trajnega rezultata. Naša pravica je, da smo SREČNI.

Kako preseči privzgojene vzorce razmišljanja in  čustvovanja ter kako vzgajati srečne otroke- berite me naslednji teden.

Povzeto:

Tracy, Tracy Stein: Poljubi žabo

http://www.epsihologija.si/novica/je-sreca-zapisana-v-nasih-genih