Razmišljanja ob prebiranju knjige Pot samoodvisnosti J. Bucaya

Jorge Bucay, argentinski gestalt terapevt in mojster v pripovedovanju zgodb nas v novi knjigi Pot samoodvisnosti vodi skozi pronicljiva razmišljanja o ljubezni, odnosih, bolečini, svobodi… vse v smislu življenjskega potovanja in duhovne rasti.Težko se odločim, kaj se me je v knjigi najbolj dotaknilo. Mogoče poglavje o teoriji treh tretjin, zato jo toplo priporočam zlasti staršem, ki se v današnjem času, zbombardirani z množico pogosto nasprotujočih se informacij, pogosto znajdejo v dilemi, kakšnih vzgojnih principov naj se držijo.

Kaj je končni cilj našega potovanja, imenovanega Življenje? Bucay v svoji knjigi Pot samoodvisnosti pravi, da je vseeno, kako ga imenujemo. Lahko je sreča, samoizpolnitev, razsvetljenje ali preprosto le konec.

Na cilj lahko pridemo po različnih poteh, na katerih se srečujemo z drugimi popotniki, vsi pa moramo na takšen ali drugačen način prehoditi štiri glavne poti, ki jih nazorno opiše:

– pot samoodvisnosti ali pot nepreklicnega sprejetja odgovornosti za lastno življenje

– pot srečanja ali pot odkrivanja drugega, ljubezni in spolnosti

– pot solza ali pot izgub in bolečin in

– pot sreče ali pot izpolnitve in iskanja sreče.

Razmišljanje o odvisnosti

V stari Grčiji so z besedo imbecil poimenovali osebe, ki so bile tako ali drugače odvisne od drugih zaradi svoje nezmožnosti, da bi same poskrbele zase (otroci, invalidi, duševno bolni, ranjenci). Še do pred kratkim je bil to tudi strokovni izraz za osebe z zaostankom v duševnem razvoju (IQ med 25 in 50).

Bucay pravi, da se danes vsi soočamo z neko vrsto odvisnosti, ki jo moramo na poti samoodvisnosti preseči.

Intelektualna imbecilnost se kaže v potrebi, da v svoji okolici stalno preverjamo, ali razmišljamo pravilno. Ne zaupamo več v moč svojega razuma, pač pa iščemo drugo mnenje, se posvetujemo s prijateljicami, beremo knjige za samopomoč ali sledimo novodobnim gurujem. 

Čustvena imbecilnost je odvisnost od odobravanja okolice glede všečnosti in priljubljenosti. Kaj drugega je Facebook?

Najnevarnejša pa je moralna imbecilnost. Ne zanašamo se več na svojo presojo glede tega, kaj je prav in kaj ni, kaj je primerno. Mediji in družbene norme nam narekujejo bolj ali manj pomembne življenjske odločitve. Pa je moda le malenkost, a ne.

Ja, res je, smo socialna bitja, in ne moremo preživeti sami, vendar moramo po Bucayevem mnenju preseči vsakršno odvisnost in se naučiti živeti brez odvisnosti od drugega. Pravi, da ne moremo biti neodvisni, ker nismo samozadostni. Pomembno pa je, da nepreklicno sprejmemo odgovornost za lastno življenje, kar imenuje samoodvisnost.

20160821_182216.jpg

Razmišljanje o solidarnosti

Izpostavila bi avtorjevo razmišljanje o solidarnosti. Zadnja leta je Slovenija preplavljena z različnimi človekoljubnimi akcijami, na katerih zbiramo denarna sredstva, oblačila, hrana in druge dobrine za ljudi v stiski doma in po svetu. Ne nazadnje po principu solidarnosti delujejo vse humanitarne organizacije, prostovoljna gasilska društva, projekt Botrstvo in vsa filantropija.

Kot psihologinjo me je vedno zanimalo teoretično ozadje vzgiba, da želimo pomagati sočloveku v nesreči, tudi če ga ne poznamo.

Pred časom mi je prijateljica dejala, da rada daruje, ker se počuti dobro ob misli, da je sama v boljši situaciji, da ona ne potrebuje pomoči.

Bucay je podal natančno analizo vzrokov solidarnosti, s tem da razlikuje med sebično solidarnostjo in altruizmom (ljubezen do sočloveka), ki je v svojem bistvu egoizem. Se ne sliši logično. Naj razložim!

Po Bucayu obstajata dve vrsti solidarnosti, ki ju poimenuje odhodna in povratna solidarnost.

Pri odhodni solidarnosti se poistovetimo z osebo (se postavimo v njeno kožo), ki potrebuje pomoč in ji pomagamo, ker se zgrozimo ob misli, da bi se tudi sami lahko znašli v situaciji, da bi potrebovali pomoč. Imenuje jo vraževerna solidarnost, saj verjamemo, da bomo v zameno za našo današnjo pomoč tudi mi deležni pomoči, če bi se znašli v nesrečnih razmerah.

Njej podobna je solidarnost zaradi slabe vesti, ko pomagamo, ker smo srečni in hvaležni, da nismo na mestu nekoga, ki ima težave. Ob teh občutkih se počutimo krive, zato darujemo in s tem kompenziramo svoje nelagodje.

Odhodne vrste solidarnosti so v bistvu sebične, saj drugim pomagamo zaradi sebe, zato da se mi počutimo bolje; in nimajo nobene zveze z altruizmom.

Pri povratni solidarnosti pa pomagamo sočloveku, ker do njega čutimo ljubezen, ker sočustvujemo z njim. Pomembno pri tem je, da ob tem uživamo zaradi sebe, da nimamo slabe vesti, ker imamo več kot drugi in se sami iz sebe odločamo ali bomo pomagali. Dajemo in pomagamo zaradi občutka čistega užitka, ki ga dajanje in pomoč prinaša in pri tem ni pomembno, ali nam bo kdo hvaležen, ali bo poplačano in ali je tako prav.

Zato naslednjič, ko boste darovali, razmislite, kaj vas motivira…

In kje je ključ: najprej moraš biti egoistično poln ljubezni do sebe, da si jo zmožen dajati naprej.

Čarobno!

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s