Suzana Selan Perovšek

Knjiga Brez tebe (After You) je drugi del oziroma nadaljevanje svetovno znane mojstrovine britanske pisateljice Jojo Moyes Ob tebi, zato je ne berite samostojno.

Splošni vtis nadaljevanja zgodbe o  simpatični Louisi Clark  je sicer manj prepričljiv, a vseeno vreden našega časa in pozornosti. Trenutno je knjiga v slovenščini izšla le v trdi vezavi, posledično je tudi cena kar visoka (cca 33€).

Kar v zgodbi zopet prijetno preseneti,  poleg nepričakovanih zapletov in dobrega vpogleda v življenje najstnice (ne,  ni Louisa), ki živi v razširjeni družini, je pretanjeno orisan proces  žalovanja, zato jo toplo priporočam v branje posameznikom, ki so utrpeli takšno ali drugačno izgubo in so v procesu žalovanja.

Pa še malo psihološke teorije za samopomoč.

O žalovanju.

Besedo izguba in žalovanje po navadi povezujemo s smrtjo bližnjega sorodnika ali prijatelja. Pogosto pa je spregledano, da praviloma zapademo v proces žalovanja tudi zaradi izgube službe, razpada partnerske zveze, pogina hišnega ljubljenčka ali splava, to je ob izgubi nečesa pomembnega. Sama smrt in tudi žalovanje sodita  v moderni dobi med tabu teme.

Še posebej v primeru spontanih splavov se tako medicinska kot psihološka stroka zelo malo ali celo nič ne ukvarjata s psihičnim stanjem matere, pa tudi očeta nerojenega otroka.

Vsak posameznik preživlja in občuti žalovanje na svoj edinstven način. Za vse pa je značilno, da proces poteka v fazah, ki se lahko medsebojno prepletajo.

Novici o izgubi najprej sledi faza šoka, ko prizadeta oseba doživi hud duševni pretres. Včasih je s tem povezano zanikanje, ko kar ne verjame, da se je tragedija res zgodila in išče tolažbo v fantaziranju, da si vse samo domišlja in da bo ve v redu.

Temu sledi faza žalosti, ko se oseba zavestno sooči s situacijo in se zave izgube. Oseba se spopada z občutki osamljenosti, obupa in vedenjem, da je izguba dokončna in da  ni možno več nič spremeniti.

V fazi jeze osebo preplavijo občutki jeze do ljudi ali situacije, ki je povzročila tragedijo, včasih čuti tudi jezo do umrle osebe, s čimer se mešajo občutki krivde. Včasih je jeza tiha, drugič spet se izraža v napadih besa in agresivnega vedenja.

V naslednji fazi pa se vedenje diametralno spremeni. Faza apatije in depresije se pojavi običajno v obdobju, ko okolica meni, da se je posameznik že sprijaznil z izgubo. Prav v tej fazi potrebuje žalujoči največ podpore in vzpodbude bližnjih, saj obstaja nevarnost, da ostane v tej fazi. Včasih je potrebna tudi pomoč strokovnjaka, ki pomaga osebi iz labirinta teme, brezsmiselnosti, izgube interesa za vsakdanje opravke, včasih tudi opuščanja osnovne higiene.

Za to fazo je značilno razmišljanje o smisu življenja in zatekanje v različne verske prakse, kar je pozitvno, po drugi strani pa promiskuitetnost in impulzivne odločitve, ki posamezniku v psihološkem smislu škodijo, saj so dosežene zadovoljitve potrebe po ljubezni, varnosti in miru le kratkotrajne.

Pri veliki večini ljudi se proces žalovanja zaključi v obdobju enega do dveh let s fazo okrevanja. Gotovo ni le slučajnost, da je bila včasih nenapisana norma, da se je za umrlim eno leto nosilo črna oblačila.

Seveda pa je proces žalovanja odvisen od mnogih dejavnikov, še posebej od načina in pričakovanosti smrti, od odnosa do umrlega, pa tudi socialne mreže, v katero je žalujoči vpet.