Dejan Šmalcelj

Eden izmed najstarejših pregovorov pravi ‘Najprej je bila beseda in beseda je bila pri Bogu’. Ravno s to mislijo se bolj aktivno ukvarjam zadnje leto in sproti se mi porajajo vedno nova vprašanja: kolikšno moč imajo besede? Ali obstaja ‘prazna beseda’? Ali je beseda le posebno oblikovan zvok, ki izraža energijo duše in namena?

Na vsa ta vprašanja si vsak posameznik odgovarja po svoje. Vendar iz lastnih izkušenj lahko trdim, da besede, ali karkoli že stoji za njimi, imajo moč.

In nemalokrat celo mnogo večjo, kot jim pripisujemo.

Že sam zvok naj bi po mnogih pričanjih kultur spadal med najvišje vibracije, ki jih poznamo. Sami vemo, da lahko zvok vpliva na nas odvisno – ali nas pomiri, uspava, zbudi ali motivira, skratka vpliva na celo paleto človeškega čustvovanja. Vse raziskave o zvoku so žal preobsežne za ta blog – morda pa se o tem razpišem v prihodnjem zapisu. Posvetimo se tokrat besedi.

Zakaj jo sploh uporabljamo? Beseda je današnji način izražanja svojega sebstva in deluje kot živi most, ki nas povezuje drug z drugimi in nemara tudi z vso naravo in kozmosom. Beseda ima moč predvsem zato, ker ima strukturo. In kot vsaka struktura se lahko integrira v posameznikovo in kolektivno zavest. Beseda ima torej že sami po sebi določen naboj, ki je bil vanjo vpet ob njenem nastanku – vse od pozdravov, mnenj, žaljivk, pohval, itd.

Pri komuniciranju uporabljamo le tisto paleto besed, do katere imamo spominski dostop, torej tiste, katere smo se naučili. Bogatejši kot je naš besedni zaklad, več opcij bomo imeli v izražanju sebstva. Poleg tega pa je odvisno tudi, s kakšnim namenom izgovorimo besedo.

Čustva, ki se pretakajo preko nas, lahko močno obarvajo energijo besede.

Če nekaj izrečemo v jezi ali sovraštvu, bomo z izgovorjenim oddajali razgrajajočo ali uničevalno energijo. Če pa nekaj izgovorimo iz ljubezni, pa bodo besede imele zdravilno moč. Zato je pametno t.i. ‘brzdanje’ samega sebe, preden iz nas nekontrolirano izbruhne energija čustvovanja.

Včasih so v nemški vojski imeli zelo zanimivo pravilo. Če je prišlo do težav in posledično izbruhov jeze, je moral vsak vojak počakati tri dni, preden je to povedal nadrejenemu. V kolikor je po treh dneh še tlela jeza, je bil problem smatran za dovolj resnega za obravnavo, vendar jih je veliko zbledelo že po prvi noči. Zgodba nam pove veliko o naših čustvovanjih – počakajmo torej z našo besedo in si vzemimo čas, da se strasti pomirijo in razčistijo.

Poskusimo se torej naučiti strpnosti in predvsem izražanja iz čistega srca. Ko ne gre drugače in preprosto moramo izraziti potrebno jezo, najdimo za to primeren prostor: bodisi v naravi, kjer služijo drevesa kot močan filter za negativno energijo, bodisi v zaprtem prostoru ali v varni skupini ljudi.

Po napisanem razmišljanju sodeč se lahko poigramo z naslednjo mislijo: besede pravzaprav nimajo nobene moči. Služijo le kot nosilec te moči. Torej vprašajmo se, kje je moč skrita? Kako moč potuje skozi nas, kako jo lahko prepoznamo in uporabimo za služenje v najvišje dobro za vse?