Dejan Šmalcelj

Velikansko puščavo čez dan segreva žgoče sonce in neusmiljeno reže življenje s svojimi žarki. Vroči pesek oddaja toploto v ozračje, kjer je soparen zrak, čez noč pa se ekstremno ohladi. Zaradi tako ostrih pogojev se nekega dne trije popotniki odločijo na pohod skozi puščavo in odkriti njene skrivnosti.

Najbolj zagnan izmed popotnikov se odpravi prvi in v ohlapno pritrjenih sandalih mu je sleherni korak težji od prvega. Po brezupni in večdnevni hoji skozi neskončno morje naleti na pravi čudež – oazo! Brez obotavljanja močno zavriska in izdere še zadnji glas, ki ga premore, ter se zažene v zeleni raj. Tamkaj vrže glavo v tolmun in pije z vso vnemo. Tudi ko je kruta žeja potešena, pije kristalno vodo še naprej. Loka in srka in sreba, dokler skorajda ne poči.

Nato se ves utrujen skobaca do bližnjih sadežev in jih prične s slastjo požirati. Šele ko mu trebuh štrli iz tunike, se vrže na preprogo zelenja in v senci zaspi. Spi in počiva več dni. Ko se zbudi se mu oči od veselja ponovno na široko odprejo, saj ima okoli sebe pravi raj. Neomejeno količino vode in nešteto sadežev. Da, to je pravo življenje, tu bo ostal do konca svojih dni!

Nastopi čas, ko se drugi popotnik odloči in prične svojo pot.

Tudi on trpi mučno hojo. Tarna, preklinja sonce in pesek ter si želi, da bi bilo te hoje že enkrat konec. Končno tudi on pride do oaze. Že hoče vstopiti v zeleni raj, ko vidi debelega popotnika, kako leži v senci in smehljaje smatra na pol obglodan sadež. Pa si misli drugi popotnik, da s tem lenuhom že ne bo delil oaze in njenih plodov. Je premajhna za njegove potrebe, še posebej s nekim neumnežem v njej. Namesto da bi zgradil in nekaj ustvaril iz tega kar ima, zgolj uživa, prepeva in poležuje. Zagotovo je še kakšna oaza. Trmasto se odpravi naprej, iščoč nove, zanj popolne oaze.

Tretjemu in zadnjemu popotniku se ne mudi. Vzame si čas in razišče vse kar se da raziskati o puščavah. Odpravi se šele, ko je pripravljen s telesom in duhom. Seveda je pot tudi zanj dolga, vroča in naporna. In pridejo dnevi, ko bi najraje obupal, se ulegel in tam tudi ostal. Vendar ko je bilo najtežje, tudi on naleti na oazo. Nasmehne se, se zahvali svojemu Bogu in se mirno odpravi proti njej. Ves ta čas opazuje, spremlja in občuduje raznolikost peščenih nasipov ter smaragdno zelenega rastlinja.

Najprej opazi zaobljenega prvega popotnika, ki pijan od zavretega sadja poje pesmi, ga pozdravlja in vabi k sebi, da skupaj uživata. A on se za to ne zmeni. Vljudno vrne pozdrav in se odpravi odžejat k tolmunu. Ko čuti, da se je dovolj napil, si privošči še dva sadeža. Nato si najde primeren prostor in leže k počitku. Naslednji dan, ko se zbudi, se zahvali Oazi za vodo, senco in sadeže, Bogu, da ga je bodril in ustvaril oazo ter nenazadnje tudi sami puščavi, saj se je na poti, pa čeprav težki, veliko naučil. Ko je čutil, da je poln novih moči, se je s svežo zalogo vode in sadja odpravil naprej po puščavi.

Pozdravil je debelega popotnika, ki je na pol zasanjan poležaval in zopet z občudovanjem primerjal čudoviti kontrast med oazo in puščavo.

Po nekaj dneh je bil že utrujen, naveličan in žejen, vendar mu je izkušnja dala novih moči in zagona. Tako je nadaljeval pot s ciljem in upanjem, da bo kmalu spet našel kakšno oazo. Ob teh mislih je naletel na kosti, obglodane od jastrebov. Po ostankih tunike sodeč, gre najverjetneje za neko ubogo, izgubljeno dušo, za nekega popotnika, ki je umrl od žeje in vročine. Čudilo ga je, da preminuli ni našel oazo, saj je bilo očitno, da je hodil v podobni smeri. Pomolil je za dušo popotnika in nadaljeval pot. Naslednji dan je prišel do nove oaze, tokrat še večje ko prejšnja, vendar to zanj ni bilo tako pomembno. Bolj se je veselil prisluženega oddiha in nadaljevanja poti, ko bo zopet čil in svež.